Ko smo majhni, se ne ukvarjamo kako živeti življenje. Smo samo resnično življenje samo po sebi, ki se izraža kot radost. Ko se kristalizira naša osebnost v dobi 2 do 3 let, se začnemo ločevati od sveta ter drugih. Sem moški, sem ženska, sem nogometaš, potem naslednji moment oče, mama itd.

Vse te osebnosti so kristalizirane skozi življenje v katerem živimo. Pozabili pa smo na resnično avtentičnost našega bivanja, ki je bilo prisotno že pred našo prvo mislijo o nas samih in tako igramo vloge ter iščemo srečo in izpolnitev skozi zunanje dejavnike, ki nam jih življenje prikazuje.

V kolikor se znajdete, da vas je nekaj prizadelo ali pa da ste jezni na nekoga, ki ni izpolnil vašega pričakovanja, pomeni, da ste še vedno ujeti v iluzornost vašega uma in določena prepričanja, ki jih nosite v sebi. Življenje samo po sebi je neosebni tok dogajanj! To še ne pomeni, da ne bomo več občutili žalosti, jeze ali drugih čustvenih odzivov. Kot otroci smo jih občutili, a zato nismo drugega obsojali za to, kar se nam je zgodilo.

Čutili smo bolečino, a brez zgodbe. Ker Čustvo + zgodba = ego, Čustvo brez zgodbe je samo čustvo, ki mu pravim najhitrejše gorivo do naše osebne svobode. Ko odpadejo določena prepričanja ter zgodbe o nas samih ter svetu, v katerem živimo, se ponovno znajdemo v naši prisotnosti, ki se skozi vsakega posameznika izraža popolnoma drugače in tako kreira našo avtentičnost.

Prenehamo oponašati ter kopirati druge in si nehamo želeti življenja nekoga drugega, ker skozi spoznanje spoznamo, da smo edinstveni točno takšni kot smo in da smo radost že sami po sebi. Ko se zgodi takšen preskok v našem doživljanju, pomeni, da se ponovno počutimo povezane na globljih ravneh našega sebstva in tako spet občutimo svežino ter živost tako kot smo jo čutili, ko smo bili še otroci.