Kregala sva se skoraj vsak dan. “Vsakič je imel nekdo prav”. Nisva videla celega bistva najinega krega. Vsak dan je bilo samo še huje, besedni dvoboj se je nadaljeval tudi z grobimi besedami. Na koncu sem občutil obup in nisem videl več nikakršnega smisla. Porodilo se je vprašanje, ali je to sploh življenje, ki si ga želim?

Usedel sem se na stol in začel s samoizpraševanjem. Z vsakim vprašanjem sem potonil še globlje v neko praznino, ki me je goltala in goltala. Nisem vedel kam sploh grem in kaj se bo v resnici sploh zgodilo. V tistem trenutku mi je bilo mi je popolnoma vseeno, ker sem hotel izvedeti resnico za vsako ceno. Vsakič, ko sem ” tonil “, so na površje začela prihajati čustva. Pred tem jih sploh nisem niti zaznal ali opazil, ker sem občutil samo nek obup. Na koncu sem odkril, da je obup povezan s potlačenimi čustvi iz naše preteklosti. Tako je sprva priplavalo na površje čustvo jeze, nato čustvo nezadostnosti in nekaj slik iz preteklosti, na koncu pa je prišel ta veliki bum in to je bil strah pred tem, da ne bom ljubljen! V trenutku sem dojel, da vse to, kar se dogaja, izhaja iz strahu, da ne bom ljubljen, zato sem se vedno boril in hotel dokazovati svojo moč in svoj prav, da bi lahko sebi nekako potrjeval namišljeno ljubezen, ki si jo je ego skreiral sam. Ko sem resnično penetriral skozi paleto čustev, sem na koncu občutil popolni mir ter popolno ljubezen do vseh živih bitji na tem planetu. To ni bila ljubezen, ki je prihajala iz moje egocentričnosti, temveč vseobsegajoča ljubezen, ki je prevzemala vsaki kotek mojega telesa. Takrat sem resnično dojel, da brezpogojna ljubezen nikoli ne išče potrditve, tako kot mi vsi to počnemo. Ljubezen samo daje in se brezpogojno širi. Edina prepreka, da jo v tem trenutku ne občutimo, je zaradi našega uma in pa čustev, ki se prepletajo in tvorijo zgodbo in pa potem še povezavo te zgodbe, ki si jo pripovedujemo. Če pogledamo sonce, ki sije na zemljo in nam daje hrano, toploto ter življenje na tem planetu, nam nikoli ni reklo, da smo mu kaj dolžni. Sije brezpogojno na vse ljudi in ne dela nobenih razlik. Vse, kar se nam dogaja v teh težkih časih, je lahko za nas blagoslov ali pa še večji strup. Odvisno je seveda od nas samih, kam v resnici v tem trenutku usmerjamo našo pozornost. Če dajemo pozornost našemu egu, ki si pripoveduje ter izmišlja zgodbe, bomo krepili to. Če pa smo pripravljeni izvedeti resnico za voljo nas samih ter našega miru, potem boste tudi v teh časih našli svoj notranji mir ter izpolnjenost, ne glede na to, kakšna situacija se nahaja zunaj vas. Na kratko povedano, ne boste žrtev spleta okoliščin, ki se dogajajo, ko nam trenutno sploh ni jasno, kaj se dogaja, niti nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je dogajalo v resnici. Vsak bo imel neko svojo teorijo in izkrivljeno resnico o tem, kaj je res in kaj ne. Zdaj je samo še na nas samih. Ali želimo biti srečni, ali pa želimo imeti prav in debatirati o tem, kaj je res in kaj ne. Resnično se počutim blagoslovljenega, ker to znanje, ki ga imam, sedaj lahko delim tudi z drugimi.  Stranke mi poročajo, da so začeli dojemati življenje popolnoma drugače kot prej. Sedaj v težkih situacijah vidijo priložnost za rast in niso več žrtve svojih misli ter čustev. To posledično vodi do večjega miru ter ljubezni.

Ali ste imeli tudi vi kakšno podobno izkušnjo ali preblisk, ki vam je spremenil življenje? Napišete lahko v komentar spodaj.

P.s. Rad bi se zahvalil tudi vsem mojim učiteljem, ki sem jim sledil leta in leta in tako pripomogli k mojemu osvobajanju ter delu, ki ga opravljam sedaj.