Človeški um je vsemogočni kreator tako dobrega kot slabega, je edinstvena sila, ki kreira in pa tudi ruši. Vprašanje je le, ali želimo služiti njemu ali pa želimo biti popolnoma svobodni? Navajeni smo imeti prav, navajeni smo biti boljši, navajeni smo iskati potrditve, navajeni smo slediti idealom, da bi izgledali bolj všečni in bi nas družba prepoznala kot take… Vprašanje je, ali je to res zadovoljivo za naš um? 

V kolikor bi bilo to zadovoljivo, bi prenehali iskati in bi bili resnično pomirjeni. Naš um vedno isce več in še več. V resnici je kot majhen otrok, ki v nekem trenutku, ko dobi liziko, postane miren iz zadovoljen. Liziko mislim za nas same kot neko potrditev. Ne me narobe razumet v tej objavi, ker ni nič narobe z pridobivanjem potrditev in pohval, tudi jaz uživam v njih. 

Problem nastane, ko se poistovetimo, mislimo ter verjamemo, da smo to skreirali mi, in ker je bilo tako fino, želimo to ponavljati vedno znova. Iz naših izkušenj vemo, da se to malokrat ponovi. Zato potem zapademo v neko čustveno stanje in iščemo spet nekaj drugega, da bi dobili ponovni šus zadovoljstva, ki bo naš um posledično pomiril. Iskreno vam povem, ko sem resnično predal svoj prav, svoje potrditve, vam ne znam povedati, koliko sreče, ljubezni in miru sem občutil znotraj svojega telesa. Toliko jih v svojem življenju nisem občutil tudi, ko sem dosegal zelo različne rezultate svojih dejanj. Ampak zato je potrebno nekaj poguma, ker se je potrebno odreči moči nad nadvaldovanjem situacije in kazati sebe v neki namišljeni luči, da bi vas drugi imeli radi in vas cenili. Kako vas bo nekdo cenil, če ne cenite sebe? 

Svet je samorefleksija tvoje notranjosti in bo vedno znova in znova tukaj, da ti pokaže ter zrcali tvojo notranjost, ki je morda še niste ozavestili. Na tebi pa je sedaj, ali se bos poistovetil in iskal rešitve, ali si pa srčno priznal in si dovolil občutiti obup v svojem srcu. Ker, ko enkrat penetriramo skozi obup, na drugi strani vidimo, da smo vedno ljubljeni in neločeni od našega stvarnika, in da je vse to le ena velika igra našega univerzuma, ki mu pravimo tudi življenje. Zato zavoljo resnice sem pripravljen predati vse in vso svojo namišljeno moč in pa svojo identiteto, ki ji pravim jaz in moje življenje.

Trpljenje ni tukaj zato, da bi nas kaznovalo. Trpimo zato, ker mislimo in verjamemo našim mislim, kot da so resnične. Opazil sem, da ko delam z ljudmi vsega sveta, je zgodba popolnoma enaka. Ko začnejo razumevati svoj mehanizem, vse manj verjamejo vsaki svoji stresni misli. Ko enkrat resnično raziščemo sebe in spoznamo, kdo v resnici smo v srži našega bitja, takrat odpade vse in brezpogojna sreča ter ljubezen prevzamejo vajeti v svoje roke.

Želim vam vse dobro, veliko miru in Ljubezni.