Ko sem prišel z svojo terapevtsko prakso dobrih 17 let nazaj, sem mislil, da je terapevt ta, ki mora pomagati klientu, da razreši težave zase. Takrat sem se srečeval z velikimi izzivi kot terapevt in velikokrat se počutil nemočnega ter frustriranega, ker nisem mogel pomagati ali sem se kje ustavil in nisem znal naprej.
Leta kasneje, ko sem spoznal delo Dr. Miltona H. Ericksona, se je moj pristop terapevtskega dela obrnil za 180 stopinj in tako moje delo postalo resnična živost. ki se izraža na moj edinstven način.

Prej sem se ujel, da sem želel kopirati druge terapevte ali učitelje in zato mi večkrat ni uspelo pomagati nekomu. Ko je to prevesilo v meni in se je zgodil zadnji klik, je kompletno mentalno znanje odpadlo in tako ostalo resnično znanje, ki se odvija na svoj edinstven in unikaten način od enega klienta na drugega. Vsak trenutek je drugačen, mi smo drugačni iz trenutka v trenutek, tako da se tudi pristop in pa samo delo spreminja iz trenutka v trenutek. To pomeni, da nisem več Expert pri svojem delu ampak samo človek, ki posluša drugega človeka ter ga poskuša razumeti in voditi do razrešitve brez mojega osebnega vpletanja v sam proces. Pri mojem delu se je v največji meri spremenilo to, da sem od expert terapevta spoznal, da je v resnici sam klient expert in da meni ni potrebno biti expert, da bi si klient pomagal.

Tako je v veliki meri odpadel veliki del pritiska ter pričakovanja, ki sem ga imel do sebe. Manj si želim rezultata za samega klienta, hitreje se odvija sam proces, ker ni mojega vpletanja ter mojih osebnih zaključkov.

Sedaj raje poslušam resničnega experta (klienta) in ga tako popeljem, da sam najde manjkajoči del za njega samega, da bi se tako težava razrešila na globljih ravneh njegovega bivanja.

Tukaj vam podelim eno zgodbo, ki je meni spremenila pogled in moj pristop pri delu samemu:

Ko je bil Milton otrok, je odraščal na podeželju v Wisconsinu. V začetku leta 1900 je on in nekaj prijateljev naletel na konja, ki je očitno vrgel svojega jezdeca. Nihče od njih ni prepoznal konja ali vedel, komu pripada. Po ulovu konja ga je mladi Erickson umiril in izjavil, da bo konja odpeljal nazaj lastniku. “Kako boš to naredil”, so ga vprašali? Sploh ne veš, čigav je ta konj. Toda Erickson je zajezdil konja in ga spodbodel. Nekaj kilometrov po cesti je konj zavil na kmetijo. Erickson in konj sta prispela pred čakajočega kmeta, on se je Ericksonu zahvalil, da je konja pripeljal domov in vprašal, kako je vedel, da ga mora pripeljati prav sem? Erickson je odgovoril: “Nisem vedel, kam naj gre konj, a konj je vseeno to naredil. Preprosto sem ga obdržal na cesti in se premikal”. To je temelj permisivnega pristopa k terapiji: oseba pozna pot; naloga hipnoterapevta je, da ga premika.