Ameriški investicijski bankir je bil na pomolu majhne obalne mehiške vasice. Videl je majhen čoln z samo enim ribičem. V majhnem čolnu je bilo več rumenoplavutih tun. Američan je ribiču pohvalil ribe in ga vprašal: Koliko časa je trajal ulov? Mehičan mu je odgovoril: malo časa. Američan ga je vprašal, zakaj ni ostal dlje časa in ujel več rib? Mehičan mu je odgovoril, da ima dovolj rib, da v tem trenutku nahrani svojo družino. Američan ga je vprašal, kaj pa narediš s preostankom svojega časa?

Mehiški ribič je rekel, dolgo spim, malo lovim, igram se z svojimi otroci, čakam na siesto z svojo ženo, dobimo se z amigosi in igramo na kitaro ter srkamo vino in tako imam polno in zasedeno življenje. Američan se je začel posmehovati. Sem Harvardski MBA in bi ti lahko pomagal. Moral bi porabiti več časa za ribolov in z izkupičkom kupiti večji čoln, nato zaposliti več ribičev in nato kupiti več čolnov in čez čas bi imel celo floto čolnov. Namesto da svoj ulov prodajali posredniku, bi tako lahko imeli svojo tovarno konzerv, tako bi nadzorovali izdelek, predelavo in distribucijo.

Moral bi zapustiti to majhno obalno ribiško vas in se premakniti v Mexico city, nato LA in na koncu v NY city, kjer boste imeli svoje podjetje, ki se širi in raste. Mehiški ribič ga vpraša, Koliko časa bo to trajalo? Na kar American odgovori 15 do 20 let. Ampak kaj potem? Američan se je zasmejal in odgovoril, da je to najboljši del. Ko bo pravi čas in podjetje že veliko, potem prodate svoje delnice javnosti in tako postanete milijonar. Milijoni, kaj potem vpraša ribic? Nato bi se upokojil reče Američan in bi se premaknil na majhno obalo v ribiško vasico, kjer bi spal pozno, malo ribaril, se igral z otroki, si vzel siesto z ženo, se sprehodil do vasi zvečer, da bi lahko srkal vino ter igral na kitaro z svojimi amigosi.