Mi smo ljubeča narava našega sebstva, ki se izraža skozi vsakega posameznika, ko se zaključi psihološka zgodba “Jaz človek”, ki išče srečo in izpolnjenost v tem svetu.

Direktna pot omogoča, da zase direktno raziščemo, kaj v resnici smo in ne, v kaj verjamemo. Če še vedno verjamete, da morate delati na sebi, da bi bili srečni ali osvobojeni, je to tako, kot bi poliral ogledalo, ki se skozi čas še vedno lahko umaže.

Poliranju ogledala jaz pravim progresivna pot, ki jo še vedno počne osebni delovalec, ki še vedno želi doseči nekaj zase in ima idejo, da bo enkrat v neki prihodnosti tam, ko se zaključijo nekatere stvari zanj. Ko izprašamo takšno prepričanje, odpade ta del identitete in zažari naša nedualna prisotnost, ki se izraža kot radost. Nekateri še vedno polirajo svoje ogledalo, da bi lahko enkrat zazrli sebe in spoznali, da so sreča. Nic ni narobe s tem. “ Vsak od nas si izbere svojo pot. “ Na koncu vse poti vodijo v Rim.

Naš um ne bo nikoli popolnoma čist ampak bo sigurno postal umirjen, kar pomeni, da se lahko zgodi takšno spoznanje hitreje kot pri nekomu, ki ni delal na “ sebi. “ Direktna pot omogoča, da gremo mimo te umazanije in se resnično poglobimo v izpraševanje, da bi prepoznali ultimativno resnico. V kolikor se ne želite več spreminjati na osebni ravni in želite brezpogojno spoznati sebe, kljub obstoječi umazaniji, ki jo nosi človeška psiha, potem je direktna pot resnično za vas. Tudi progresivna pot ima svoj namen in je dobrodošla, da bi polirali svoj um, ozaveščali svoja prepričanja, jih spreminjali, se bolje počutili. Tudi takšna pot ima veliko prednost za samega človeka in boste občutili sigurno večjo lahkotnost v vašem življenju.

Resnično spoznanje, da smo “Sat chit Ananda” kot pravijo v Vedantski kulturi, prinese resnično odrešitev od našega psihološega trpljenja. Začne se izražati radost skozi naše bitje, ki ji ne morem reči, da je emocionalnega izvora, temveč čista radost, ki se izraža kot blaženost skozi naše telo in naših pet čutil.

Resnično nikoli nisem prepoznal nekaj bolj prijetnega kot samo takšno spoznanje, ko se telo resnično topi v objemu takšne neizmerne sreče, kjer se potočijo solze in kjer se resnica ter hvaležnost valita iz našega srca. Stati kot zavest pomeni, da smo centrirani v svoji resnični naravi, v svojem sebstvu, ki je vedno dostopna. Tukaj smo doma in ni potrebno polirati ničesar, da bi to prepoznali. Tukaj se preneha iskanje in se naš um pogrezne v sam izvor našega sebstva.

V naših vsakodnevnih opravilih se potem um ponovno pojavi, ampak mi še vedno stojimo kot neomajna prisotnost in ne več kot omejena osebnost, ki poskuša spreminjati neprijetne situacije v prijetne. V resnici se zaključi odpor do našega uma, ki nam predstavlja neko namišljeno realnost. Takrat mu, na energijskem nivoju, resnično dovolimo, da se še vedno izraža, ampak se ga mi nekako ne dotikamo več in stojimo zasidrani v našem se zavedanju, ki se ne menja in nima teže osebnosti ter je samo po sebi radostno.

To je enako, kot bi se zbudili iz iluzornih sanj in občutili resnično svobodo. Prepoznanje, da smo ultimatna zavest, je kot žiletka, ki prereže vso sranje, ki ga nosimo kot človeška bitja in je ultimativno zdravilo za vse psihološke bolezni. Je edino zdravilo, ki te zbudi iz življenjskega uroka dualnosti in v trenutku zaključi vaše trpljenje.

Spomnim se dneva, ko se je zgodilo takšno prepoznanje. Nastopil je resnični smeh, ki se je valil iz mojega srca skozi celo mojo bit. V življenju nisem občutil takšne radosti, kot jo je prezentirala moja nedualna prisotnost. Resnično sem se smejal sebi, ure in ure in si pripovedoval, da v resnici ničesar ne vem. Smejal sem se in si govoril kakšna si ti budala, mislil si, da nekaj veš in sledil je smeh za smehom. V tem smehu in resnični radosti je bilo prepoznaje, da se jaz kot zavest nikoli ne menjam, in da je to prahistorično in je bilo prisotno že pred mojim rojstvom ter jo je deležen vsak posameznik na tem planetu.