Spomnim se, ko sem še pred leti iskal svojega učitelja. Sprva nisem vedel, kaj v resnici sploh iščem in kaj si želim. Prebral sem nekaj duhovne literature, se naučil meditirati in tako začel slediti raznim kulturam, v katerih sem iskal resnico. Seveda se je vse to začelo v mojih zgodnjih dvajsetih, ko sem doživljal anksiozne napade in občasno depresijo. Nekega dne sem se dobil s svojim prijateljem, ki mi je povedal, da je začel meditirati in da že ob prvi uporabi meditacijskih tehnik občuti ogromno olajšanje. Hm, sem si rekel, to bi bilo nekaj zame.

Tako sem se prijavil na TM (transcendentalna meditacija), k takratnem učitelju Andreju Rusu. Že po prvi vaji sem občutil veliko olajšanje in pojavil se nenadni smeh, ki me je spremljal nekaj dobrih minut. Prvič sem občutil radost, ki se je pojavila popolnoma iz ničesar. Tako sem bil srečen, da sem komaj čakal, da pridem domov, se usedem in se ponovno potopim v meditacijo.

Leta so minevala, tehnike meditacije so se spreminjale, moja anksioznost skoraj izginila ampak meni je še vedno nekaj primanjkovalo.

Ker sem se začel odpirati, sem opazil, da so moji izbruhi jeze postali neznosni. Vprašal sem se, kaj delam narobe, ampak do odgovora nisem prišel. Kasneje sem ugotovil, da se to začne dogajati, ko se začnemo odpirati in, ko določena potlačena čustva priplavajo na površje, kjer so končno lahko izražena. Sprva sem mislil, da bo, ko bom stopil na duhovno pot, vse tako blaženo kot je bilo v prvi meditacijski izkušnji. Sedaj lahko rečem, da sem takrat dobil samo mali priokus kaj je v resnici možno, ko se enkrat osvobodiš določenih psiholoških pogojevanj in zažari tvoja neomajna prisotnost. V tistem času sem prebral kar nekaj literature in nekako prišel do spoznanja, kaj si v resnici želim. 

Ugotovil sem, da si želim biti svoboden ter spoznati sebe. Nič drugega mi življenju ni bilo tako pomembno kot to. Moja ljubezen do resnice se je širila kot žerjavica, ki jo vneti že najmanjši vetrič. Iz dneva v dan sem občutil vse močnejšo željo, da si želim samo to in nič drugega. Še sam nisem vedel kaj mi bo spoznanje prineslo in kaj bom imel od tega, ampak nekaj znotraj mene me je samo porivalo naprej.

Na neki točki sem opazil, da ne morem več sam naprej in, da potrebujem pomoč. Prišla je želja po učitelju, po resničnim učitelju, ki je v popolnosti spoznal sebe in je zaljubljen v resnico. Mama mi je takrat predlagala psihologe, razne psihiatre, ampak sem ji rekel, da meni ne more pomagati nihče drug, kot nekdo, ki je v popolnosti spoznal sebe. Seveda se z mamo takrat nisva strinjala, ampak ta moja goreča želja, ki sem jo imel do resnice, je v vsakem trenutku vse zanikala in kot buldožer drla samo v eno smer in to je, spoznati kdo sem, za vsako ceno!

Sedaj mislim, da tako kot je potrebna duhovnost, je potreben tudi psiholog, psihiater, zdravnik, zobozdravnik… V kolikor ima nekdo psihične težave, si lahko najprej pomaga na tem nivoju zdravljenja, kasneje pa se mogoče loti globljega raziskovanja ter spoznavanj. Spoznal sem, da je potrebno tudi zdravljenje nekaterih naših preteklih dejanj, ki so nas zaznamovala. Sedaj, ko že nekaj časa delam z ljudmi opažam, da je za njih nekako lažje zazreti nedualno prepoznanje, ko odpadejo določene psihološke težave.

Ok, vrnimo se k učitelju! Začel sem googlati in iskati. Iskanje učitelja se je začelo leta 2012. Nekega jutra sedim v svoji mali pisarnici, kjer sem delal kot vratar v neki garažni hiši. Kliče me prijatelj in mi pove, da je gledal neko učiteljico preko youtube kanala in, da mu po tem že dva dni nekaj ni jasno, da se počuti resnično neobremenjenega in ima izkušnjo, kot, da je vse eno. 

Poslal mi je posnetek. Začel sem poslušati ampak kmalu za tem so moje misli pobegnile stran in začel sem nekako tavati v svojih mislih. In bum! V nekem trenutku sem se znašel v popolnem se zavedanju. Sledil je resničen smeh, ki se je valil iz mojega srca in nekako občutek, da me zapušča nekaj ogromnega in, da ostaja samo en in edini, prostor v katerem se vse dogaja. Začel sem si govoriti kakšna si ti budala, ma kakšna si ti budala, mislil si, da kaj veš hahahh. Vse se mi je zdelo tako neresnično in sledil je smeh za smehom. V trenutku se je zgodilo prepoznanje in takrat sem vedel, da ni več poti nazaj.

Začel sem iskati karto za Indijo. S prijateljem sva kupila karto in tako, leta 2013, odletela v Indijo. Tam sva se srečala z učiteljem Moojijem in z njim imela tudi malo bolj pristen odnos, kot ga ima danes večina. Ko sva se vrnila iz Indije, je to spoznanje ostalo z menoj kar nekaj časa. Kasneje se je ponovno vrnil um osebnega delovalca. V spominu je ostala izkušnja in na vse možne načine sem jo hotel ponovno pridobiti nazaj, kar je posledično povzročalo še več trpljenja. 

Iskal sem dalje in prosil za dokončnega učitelja. Čez nekaj mesecev sem prišel do učitelja Rogerja Castillo. Sprva se mi je zdel nekako čisto navaden človek. Če gledate Moojija imate občutek, da ste z nekakšnim mistikom, ki ima ogromno sledilcev. Tudi vse je tako prirejeno, da imate poleg njega občutek, da ste duhovni. Roger pa je popolnoma simple guy. Ko ste z njim nimate občutka, da je nekaj posebnega. Ampak, moje prvo srečanje preko Skypa mi je zaprlo usta. Nekaj se je začelo dogajati in nisem mogel niti govoriti. Telo se je treslo, oblivala me je vročina… On pa je popolnoma mirno govoril kot, da se nič ne dogaja. Takrat sem dojel, da sedim z realizirano osebo. Povabil sem ga v Ljubljano in tako se je, leta 2015, začela naša pot in trajala do leta 2020. On je vsako leto prihajal v Ljubljano in jaz sem letel v Avstralijo, da bi lahko bil deležen njegove prisotnosti. Leta 2019 pa se je končno zaključil flip flop. Flip flop pomeni, da ste enkrat v spoznanju in naslednjič ponovno v dualnosti kot oseba. Najbolj mi je bilo zanimivo to, da sem se ga hotel nekako oprijeti in slaviti, ko sem v njegovi prisotnosti občutil, kako stvari odpadajo. Tega mi nikakor ni pustil! Vedno me je odmikal od sebe. Ni bil samo učitelj, ampak resnični vzor delovanja. To, kar je pripovedoval, je tudi živel. Mislim, življenje je živelo njega in ne on življenja, kot velika večina. Tukaj se je moje iskanje zaključilo in sprejemanje končalo. 

Leta 2019 sem se začel spoznavati z delom hipnoterapije in odkril kakšno moč ima delo s transom. To, za kar so včasih skozi meditacijo potrebovali več let, se sedaj odvija z rapidno hitrostjo skozi delo s transom. Moj pristop temelji na zaupanju v samega klienta, ki sam pride do vzroka in tudi sam razreši težavo zase. Tak pristop je resnično spoštljiv in vrača upanje v samega klienta in ne v terapevta. Kombinacija nedualnosti in hipnotičnega dela je v resnici en kovanec, ki ima eno stran drugačno od druge, ki pa na koncu nista ločeni od samega kovanca.

 

(Visited 50 times, 1 visits today)